Walter Lippmann o svobodi in novicah: Stoletno ogledalo za naše nemirne čase

Ena od prednosti preselitve moje pisarne iz zgornjega kota Poynterjevega inštituta spodaj v njegovo knjižnico je naključno odkritje določenih knjig. V zadnji shrambi sem se znašel pred več policami redkih knjig o novinarstvu, nekatere stare več kot stoletje.

Eden mi je padel v oči: 'Liberty and the News', tanek zvezek, ki vsebuje dva revijska članka, ki ju je leta 1919 napisal Walter Lippmann. Moj doktorat je iz angleške književnosti, ne iz novinarstva in komunikologije, zato nisem imel priložnosti za formalno študijo Lippmanna ali njegovega filozofskega nasprotnika Johna Deweyja.

Naletel sem na Lippmanna ali seveda, vključno z njegovo definicijo novic v njegovi najbolj znani knjigi 'Javno mnenje', v kateri loči novice od resnice, pri čemer je novica označevalec dogodka, resnica pa je širša slika sveta na ki jih ljudje lahko delujejo. To je bila opojna stvar, ki jo je treba izpeljati iz preučevanja dela s črnilom umazanih bednikov.

Ob smrti leta 1974 je Lippmann dosegel poseben status med časopisnimi kolumnisti. Osvojil je dve Pulitzerjevi nagradi. Njegovo mnenje so iskali predsedniki in miselni voditelji po vsem svetu. Bil je ustanovni urednik The New Republic. Najpomembneje je, da je novinarstvo jemal resno, ne kot obrt ali celo poklic, ampak kot instrument demokracije. Za opis nepremišljenih posploševanj je skoval besedne zveze hladna vojna in izdelava soglasja ter uporabo metafore »stereotip«.

Izvod Liberty and the News je bil dovolj star, da se je njegov ščitnik začel drobiti v mojih rokah. Pod naslovom je bil tale stavek: »Svoboda v sodobnem svetu je odvisna od neomejenega dostopa do vseh novic. Ta knjiga je kul, jasna in informirana razlaga o tem, kako globoko se je javno mnenje zapletlo v mrežo propagande, in nakazuje možnost, da je tisk ustrezno obveščen in res svoboden.

'Vau,' sem pomislila, ko sem to prebrala. 'To potrebujemo zdaj!'

V enem samem dnevu sem prebral besedilo in si naredil zapiske o skoraj vsaki strani. Kar sem se naučil, me je presenetilo, na primer odkritje starodavnega zvitka, ki naj bi ga našli stoletje v prihodnost in ga odkrili ravno pravočasno, da bi rešili civilizacijo pred katastrofo.

Zdaj vem dovolj o Lippmannu, da razumem osnovne elemente njegove razprave z Johnom Deweyjem. Po analogiji je bil Lippmann Platon: njegovo republiko bi vodil poseben razred premišljenih voditeljev. Javnost preprosto ni mogla vedeti dovolj, da bi sprejemala dobre odločitve o politiki ali politikah. Dewey je imel bolj demokratičen pogled, da bi lahko s primerno izobrazbo oblikovali skupnosti znanja, ki bi dosegle samoupravo.

Lippmann piše takoj po veliki vojni in ruski revoluciji, v času, ko je znanstveno razsvetljenje izpodbijalo pogled na svet, ki ga predstavljajo tradicionalne religije. Njegova navezanost na objektivnost in empirizem je bila v preteklem stoletju neštetokrat kritizirana. Toda od njegovih argumentov sem se oddaljil z močnim občutkom, da si »nezainteresirano poročilo« – tisto, ki se ne veže na nobeno stransko stališče – ​​zasluži ponovno preučitev, zlasti v luči svetovnega gibanja za preverjanje dejstev, ki napreduje kot protistrup za dezinformacije. in propaganda.

Sledijo odlomki iz knjige, ki jih uvede moj občasni kratek podnaslov, ki ponuja kontekst za naš čas:

[Lippmann se začne s citatom Benjamina Harrisa, urednika prvega ameriškega časopisa Publick Occurrences, objavljenega v Bostonu 25. septembra 1690:

Da se lahko nekaj naredi proti ozdravitvi ali vsaj očarljivosti tega duha laži, ki prevladuje med nami, zato ne bo nič vneseno, toda tisto, za kar imamo razlog za verjeti, je res, popravilo do najboljših vodnjakov za naše informacije. In ko se v nečem, kar je zbrano, pojavi kakršna koli materialna napaka, se to popravi v naslednjem. Poleg tega je založnik teh dogodkov pripravljen sodelovati, ker obstaja veliko lažnih poročil, zlonamerno narejenih in razširjenih med nami, če si bo katera dobro misleča oseba prizadevala izslediti takšno lažno poročilo, kolikor da bi izvedel in obsodil prvega dvigovalca za to, bo v tem prispevku (razen če bo le dano nasprotno) izpostavil ime take osebe kot zlonamernega dvigovalca lažne prijave. Predvideva se, da ta predlog nikomur ne bo všeč, ampak takšni, ki nameravajo biti krivi tako hudobnega zločina.

[Lippmann o potrebi po tem, čemur pravimo »preglednost«]:

»V tej knjigi, ki ni predmet trgovine novinarjev in urednikov, nisem podal nobene kritike. Toda le redkokdaj časnikarji zaupajo širši javnosti. Prej ali slej bodo morali. Ni jim dovolj, da se borijo z velikimi težavami, kot to počnejo mnogi med njimi in utrudijo svojo dušo, da bi dobro opravili določeno nalogo. O filozofiji samega dela je treba razpravljati; novice o novicah je treba povedati.'

[O tem, čemur pravimo 'pristranskost potrditve]:

'Posebno smo nagnjeni k zatiranju vsega, kar ogroža varnost tistega, čemur smo izkazali svojo zvestobo.'

[Javna zmeda zaradi nepremišljenega toka novic]:

»Česar ne morejo narediti ljudje, ki jim študij politike postane poklic, se človek, ki ima uro na dan za časopise in pogovore, ne more upati. Ugrabiti mora slovesne besede in naslove ali nič.'

»Novice prihajajo od daleč; prihaja v nedogled, v nepojmljivi zmedi; obravnava zadeve, ki jih ni lahko razumeti; pride in ga asimilirajo zaposleni in utrujeni ljudje, ki morajo vzeti, kar jim je dano. Vsak odvetnik z občutkom za dokaz ve, kako nezanesljive morajo biti takšne informacije.'

[Pobeg pred odgovornostjo za dezinformacije]:

»Če lažem v tožbi, ki zadeva usodo sosedove krave, lahko grem v zapor. Toda če lažem milijonu bralcev v zadevi, ki se nanaša na vojno in mir, lahko lažem in, če izberem pravo vrsto laži, sem popolnoma neodgovoren.

[Problem določanja resnice, ko so novice zapletene in subtilne]:

»Mehanizem obveščanja novic se je razvil brez načrta in v njem ni ene točke, na kateri bi lahko določili odgovornost za resnico. Dejstvo je, da delitev dela zdaj spremlja tudi delitev novičarske organizacije. Na enem koncu je očividec, na drugem bralec. Med obema je ogromen, drag aparat za oddajanje in urejanje. Ta stroj včasih deluje čudovito dobro, zlasti glede hitrosti, s katero lahko poroča o rezultatu igre ali čezatlantskem letu, smrti monarha ali rezultatu volitev. Toda tam, kjer je vprašanje zapleteno, kot na primer pri vprašanju uspeha politike ali družbenih razmer med tujim ljudstvom - se pravi, kjer pravi odgovor ni niti da niti ne, ampak subtilna in stvar uravnoteženih dokazov – razdelitev dela, vključena v poročilo, ne povzroča konca motenj, nesporazumov in celo napačnega predstavljanja.”

[Kako lahko navade nabiralcev novic omejijo dostop do resnice]:

»Zdaj mora poročevalec, če hoče služiti za kruh, negovati osebne stike z očividci in privilegiranimi obveščevalci. Če je odkrito sovražen do tistih, ki so na oblasti, bo prenehal biti poročevalec, razen če v ožjem krogu ni opozicijske stranke, ki bi mu lahko posredovala novice. Če tega ne bo, bo vedel zelo malo o tem, kaj se dogaja.'

[Novinarji so redko očividci. Novice se večkrat filtrirajo, preden pridejo do državljanov.]

»Zdi se, da večina ljudi verjame, da so, ko srečajo vojnega dopisnika ali posebnega pisca z mirovne konference, videli človeka, ki je videl stvari, o katerih je pisal. Daleč od tega. Te vojne na primer nihče ni videl. Niti mož v jarkih niti poveljujoči general. Moški so videli svoje jarke … včasih so videli sovražni jarek, a nihče, razen letalcev, ni videl bitke. Tisto, kar so dopisniki občasno videli, je bil teren, na katerem je potekala bitka; toda to, kar so poročali iz dneva v dan, je bilo to, kar so jim povedali na tiskovni štab, in o tem le tisto, kar so smeli povedati.'

[Omejitve urednikov, ki presojajo novice]:

»Ko poročilo pride do urednika, se zgodi nova serija posegov. Urednik je človek, ki morda ve o nečem vse, a težko je pričakovati, da bo vedel vse o vsem. Vendar se mora odločiti za vprašanje, ki je pomembnejše od katerega koli drugega pri oblikovanju mnenj, vprašanje, kamor je treba usmeriti pozornost.'

[Časopis kot »biblija demokracije«]

»Novice dneva, ko pridejo v časopisno pisarno, so neverjetna mešanica dejstev, propagande, govoric, sumov, namigov, upanja in strahov, naloga izbire in naročanja teh novic pa je ena od resnično svetih in duhovniških funkcij. v demokraciji. Kajti časopis je dobesedno biblija demokracije, knjiga iz tega, kar ljudstvo določa svoje ravnanje. To je edina resna knjiga, ki jo večina ljudi prebere. To je edina knjiga, ki jo berejo vsak dan.'

[Uredniki podedujejo rutine in odzive, ki omejujejo njihovo vizijo novic]:

»Ko poznate strankarsko in družbeno pripadnost časopisa, lahko s precejšnjo gotovostjo predvidite perspektivo, v kateri bodo novice prikazane. Ta perspektiva nikakor ni povsem premišljena. Čeprav je urednik vedno toliko bolj izpopolnjen kot vsi, razen manjšine njegovih bralcev, njegov lastni občutek relativne pomembnosti določajo precej standardizirane konstelacije idej. Zelo kmalu začne verjeti, da je njegov običajni poudarek edini možen. “

»Ampak ne bomo se veliko zmotili, če rečemo, da [urednik] obravnava novice glede na prevladujoče navade njegove družbene skupine. Te navade so seveda v veliki meri produkt tega, kar so rekli prejšnji časopisi; in izkušnje kažejo, da je bilo za izstop iz tega kroga treba v različnih obdobjih ustvariti nove oblike novinarstva, kot so nacionalni mesečnik, kritični tednik, okrožnica, plačano oglaševanje idej, da se spremenite poudarek, ki je postal zastarel in v navadi.'

[Propaganda in njene posledice opredeljene]:

»V ta ... vse bolj neuporaben mehanizem je bil, še posebej po izbruhu vojne, vržen še en opic ključ - propaganda. Beseda seveda zajema množico grehov in nekaj vrlin. Vrline je mogoče zlahka ločiti in jim dati drugo ime, bodisi oglaševanje ali zagovorništvo.

»Tako, če želi nacionalni svet Belgravije izdajati revijo iz lastnih sredstev, v lastnem tisku, ki se zavzema za priključitev Thrumsa, nihče ne bo nasprotoval. Toda če v podporo temu zagovarjanju novinarjem daje laži o grozotah, storjenih v Thrumsu; ali, kar je še huje, če se zdi, da te zgodbe prihajajo iz Ženeve ali Amsterdama, ne iz tiskovne službe Državnega sveta Belgravije, potem Belgravia izvaja propagando.

»Sedaj je jasno dejstvo, da javnost iz nemirnih območij sveta ni prejela tako rekoč nič, kar ni propaganda. Lenin in njegovi sovražniki nadzorujejo vse novice o Rusiji in nobeno sodišče ne bi sprejelo nobenega pričanja za veljavno v tožbi za ugotavljanje posesti osla.

[Omejene perspektive medijskih elit]:

»Theodore Roosevelt … [je] rekel, naj razmišljamo nacionalno. Ni lahko. Zlahka je ponoviti, kaj pravijo tisti ljudje, ki živijo v nekaj velikih mestih in ki so sami predstavljali edini pravi in ​​pristen glas Amerike. Toda poleg tega je težko. Živim v New Yorku in nimam niti najmanjšega pojma, kaj zanima Brooklyn.

[Prenosen način, kako država in novice gledajo na priseljenca (!)]

»Ne razmišljamo nacionalno, ker dejstva, ki štejejo, niso sistematično poročana in predstavljena v obliki, ki bi jo lahko prebavili. Naša najbolj brezna nevednost se pojavi tam, kjer imamo opravka s priseljencem. Če sploh beremo njegov tisk, je to zato, da v njem odkrijemo 'boljševizem' in sumničavo črnimo vse priseljence. Za njegovo kulturo in njegove težnje, za njegove visoke darove upanja in raznolikosti nimamo ne oči ne ušes. Kolonije priseljencev so kot luknje na cesti, ki jih nikoli ne opazimo, dokler se obnje ne spotaknemo. Potem pa smo, ker nimamo trenutnih informacij in ozadja dejstev, seveda nediskriminatorni predmet vsakega agitatorja, ki se odloči razbijati proti 'tujcem'.'

[Nevarnost demagoga]:

»Zdaj so moški, ki so izgubili nadzor nad relevantnimi dejstvi svojega okolja, neizogibne žrtve agitacije in propagande. Nadrilek, šarlatan, jingo in terorist lahko uspeva le tam, kjer je občinstvo prikrajšano za neodvisen dostop do informacij. Toda tam, kjer vse novice prihajajo iz druge roke, kjer so vsa pričevanja negotova, se ljudje nehajo odzivati ​​na resnice in se odzivajo preprosto na mnenja. ... Celotna referenca misli postane tisto, kar nekdo trdi, ne pa tisto, kar dejansko je.

[Rojstvo odmevne komore]:

'In zato, ker so prikrajšani za kakršna koli zaupanja vredna sredstva, da bi vedeli, kaj se v resnici dogaja, ker je vse na ravni uveljavljanja in propagande, verjamejo v tisto, kar najbolj ustreza njihovim predpostavkam.'

[O moči in pomenu objektivnega dejstva]:

»Kardinalno dejstvo je vedno izguba stika z objektivnimi informacijami. Od tega sta odvisna tako javni kot zasebni razlog. Ne to, kar nekdo reče, ne tisto, kar si nekdo želi, da bi bilo res, ampak tisto, kar je tako onkraj našega mnenja, predstavlja preizkusni kamen naše razumnosti.

'Kajti v zadnji analizi je demagog, bodisi desničar bodisi levičar, zavestno ali nezavedno neodkrit lažnivec.'

'Za skupnost, ki nima informacij, s katerimi bi odkrila laži, ne more biti svobode.'

»Morda je slabo zatreti določeno mnenje, toda resnično smrtonosna stvar je zatreti novice. V času velike negotovosti lahko nekatera mnenja, ki delujejo na nestabilne ume, povzročijo neskončno katastrofo.'

'Želja po znanju, nenaklonjenost, da smo prevarani in se igrajo, je res močan motiv in prav ta motiv se lahko najbolje vključi v svobodo.'

[Demokracija je odvisna od dogovorjene metode spoznanja]:

»V tako raznolikem svetu, kot je naš, je možna le ena vrsta enotnosti. Je enotnost metode in ne cilja; enotnost discipliniranega eksperimenta. … S skupno intelektualno metodo in skupnim območjem veljavnih dejstev lahko razlike postanejo oblika sodelovanja in prenehajo biti nepremostljiv antagonizem.«

'V tem pogledu je svoboda ime, ki ga dajemo ukrepom, s katerimi ščitimo in povečujemo verodostojnost informacij, na podlagi katerih delujemo.'

»Resnična mnenja lahko prevladajo le, če so znana dejstva, na katera se sklicujejo; če niso znane, so napačne ideje prav tako učinkovite kot resnične, če ne celo malo učinkovitejše.

'Naloga svobode ... sodi približno v tri poglavja, varovanje virov novic, organizacija novic, da postanejo razumljive, in vzgoja človeškega odziva.'

[Več o preglednosti in odgovornosti novinarjev]:

»Kako daleč je koristno iti pri določanju osebne odgovornosti za resničnost novic? Nagibam se k razmišljanju veliko dlje, kot smo kdaj šli. Vedeti bi morali imena celotnega osebja vsake revije. Čeprav ni nujno ali celo zaželeno, da je vsak člen podpisan, mora biti vsak člen dokumentiran, lažna dokumentacija pa nezakonita.

[Pomen samopolitičnega nadzora kot odgovor na nezaupanje javnosti]

»Povsod je vse bolj jezno razočaranje nad tiskom, naraščajoč občutek, da smo zbegani in zavedeni; in modri založniki teh znamenj ne bodo upali. ... Če se založniki in avtorji sami ne soočijo z dejstvi in ​​se z njimi ne poskušajo soočiti, bo kongres nekega dne v navalu jeze, ki ga je podžgalo ogorčeno javno mnenje, s sekiro operiral tisk.«

[Pomen gradnje strokovnosti izvajalcev novic]

»Kako daleč lahko gremo pri spreminjanju časopisnega podjetja iz naključne trgovine v discipliniran poklic? Mislim, da precej daleč, saj je povsem nepredstavljivo, da bi družba, kot je naša, ostala za vedno odvisna od neizurjenih naključnih prič.

»Pretok novic vodijo moški veliko manjšega kalibra. Takšni ljudje se ukvarjajo z njim, ker poročanje ni dostojanstven poklic, za katerega bi moški vlagali čas in stroške izobraževanja, ampak je premalo plačana, negotova, anonimna oblika napornega dela, ki se izvaja po načelu lovi kot lovi. Samo govorjenje o novinarju v smislu njegovega resničnega pomena za civilizacijo bo nasmejalo časopisne ljudi. ... Nobenega denarja ali truda, porabljenega za pripravo pravih moških za to delo, ni mogoče zapraviti, saj je zdravje družbe odvisno od kakovosti informacij, ki jih prejme.«

[Dostojanstvo novinarske kariere]

»Boljši način [kot zahtevati novinarsko izobrazbo] je, da se odločimo, da bomo v poročanje poslali generacijo moških [in zdaj seveda žensk], ki bodo s čisto premočjo izgnali nesposobne iz poslovanja. To pomeni dve stvari. Pomeni javno priznanje dostojanstva takšne kariere, da ne bo več odpadek nejasno nadarjenih. S tem povečanjem prestiža je treba poklicno usposabljanje v novinarstvu, v katerem je ideja objektivnega pričevanja kardinalna.”

[»znanost« o novinarstvu]

»Treba je opustiti cinizem obrti, saj pravi vzorci novinarske prakse niso zlisnjaki, ki lovijo novice, ampak potrpežljivi in ​​neustrašni možje znanosti, ki so si prizadevali videti, kakšen je v resnici svet. Ni pomembno, da novice niso dovzetne za matematične trditve. Pravzaprav samo zato, ker so novice zapletene in spolzke, dobro poročanje zahteva izvajanje najvišjih znanstvenih vrlin. To so navade, da izjavi ne pripisujejo več verodostojnosti, kot jo zahteva, lep občutek za verjetnosti in izostreno razumevanje kvantitativnega pomena določenih dejstev.

[Zakaj so besede pomembne za novinarstvo in demokracijo]

»Tesno podobno izobraževanju pri preizkusu verodostojnosti je stroga disciplina pri uporabi besed. Skoraj nemogoče je preceniti zmedo v vsakdanjem življenju, ki jo povzroča čista nezmožnost namenske uporabe jezika. Zaničljivo govorimo o 'zgolj besedah'. Toda skozi besede poteka ves ogromen proces človeške komunikacije. Prizorov, zvokov in pomena skoraj vsega, s čimer se ukvarjamo kot »politiko«, se ne učimo iz lastnih izkušenj, temveč iz besed drugih. Če so te besede nesmiselne kepe, nabite s čustvi, se namesto glasnikov dejstev pokvari vsak občutek za dokaze. … Merilo naše izobrazbe kot ljudi je, da smo mnogi od nas popolnoma zadovoljni, da živimo svoje politično življenje v tem goljufivem okolju neanaliziranih besed. Za poročevalca je abrakadabra usodna. Dokler se ukvarja s tem, je sam lahkoveren, ne vidi ničesar sveta in živi kot bi rekli v dvorani norih ogledal.'

[Kako izgleda namenska objektivnost]

»... [Poročevalec] potrebuje splošen občutek, kaj počne svet. Poudarjeno je, da ne bi smel služiti cilju, ne glede na to, kako dober. Pri poklicni dejavnosti ni njegova naloga skrbeti, čigav vol je zaboden. ... Obstaja prostor in obstaja potreba za nezainteresirano poročanje ... Čeprav poročevalec ne bo služil ničemur, bo imel stabilen občutek, da je glavni namen 'novic' omogočiti človeštvu, da uspešno živi proti prihodnosti.'

[Kaj pomeni boriti se za resnico]:

»Prepričan sem, da bomo z bojem za resnico dosegli več kot z bojem za naše teorije. To je boljša zvestoba. Je skromnejša, a je tudi bolj neustavljiva. Predvsem pa je poučna. Kajti pravi sovražnik je nevednost, ki jo trpimo vsi, konservativni, liberalni in revolucionarni.

'Upravljanje javnih informacij v smeri večje natančnosti in uspešnejše analize je avtocesta svobode.'

[Odpuščanje mikrofona]:

»Napredovali bomo, ko se bomo naučili ponižnosti; ko smo se naučili iskati resnico, jo razkriti in objaviti; ko nam je bolj mar za to kot za privilegij, da se o idejah prepiramo v megli negotovosti.'