Nadomestilo Za Znamenje Zodiaka
Znanalnosti Snovi C.

Ugotovite Združljivost Z Znakom Zodiaka

Boji, ki jih zaostruje COVID-19, ne bodo kmalu izginili. Letošnje leto bi moralo biti prebudnica za industrijo novic.

Posel In Delo

Če naša industrija ne bo boljša pri podpiranju duševnega zdravja novinarjev, bodo posamezniki, ki prinašajo edinstvene in prepotrebne perspektive, odšli.

(Adobe Stock)

COVID-19 je v naši novinarski skupnosti povzročil izjemen čustveni davek.

Desetletje sem delal na področju medijske varnosti in duševno zdravje je bolj trdno na dnevnem redu v redakcij kot kadar koli prej.

A še vedno ni prioriteta povsod v panogi.

Ob obletnici pandemije so številni naši sodelavci pod stresom, zaskrbljeni, pregoreli. Boji, ki jih je zaostrila COVID-19, ne izginejo kmalu. Letošnje leto bi moralo biti prebudnica za našo industrijo.

'Travmatični dogodki in obsežne krize, kot je pandemija, služijo kot povečevalno steklo za obstoječe razmere za posameznike in skupnosti, ki se jih dotaknejo,' pravi dr. Kevin Becker, klinični psiholog in specialist za travme. »Podatki nam povedo, da so novinarji izpostavljeni travmatičnim dogodkom pogosteje kot mnogi vojaki. Kot taki so izpostavljeni povečanemu tveganju za vplive na duševno zdravje, povezane z izgubami in tragedijami, povezanimi s COVID-19.

Po mesecih poročanja o največji svetovni novici, ki je v spominu, je življenje negotovo. Novinarji so zaskrbljeni zaradi varnosti zaposlitve, spletne vitriole, napadov voditeljev, ki spodkopavajo našo legitimnost, »infodemije« dezinformacij.

Hiperpovezani smo in nepovezani. Ker delamo na daljavo ob neusmiljenih novicah, iščemo nove načine interakcije s sodelavci, stiki in zgodbami.

Toda na srečo je prišlo do nekaj pozitivnih sprememb.

Phil Chetwynd, direktor globalnih novic pri agenciji France-Presse, pozdravlja povečano željo po pogovorih.

»V nekaterih redakcijah je prišlo do zelo zdravega koraka naprej v kulturi dialoga o duševnem zdravju, ki so nam ga verjetno rahlo vsilile izjemne okoliščine, ki so prizadele redakcije in družbo,« mi je povedal. 'Ne smemo podcenjevati te sposobnosti, da se pogovarjamo o tej temi (o duševnem zdravju), zlasti v redakcij, kjer se o tem ni razpravljalo, ker novice niso bile tako inovativne in napredne kot nekatere industrije.'

Čeprav je to premik v pravo smer, še zdaleč ni univerzalen.

Tanmoy Goswami je izgubil službo po zaprtju novinarske spletne strani The Correspondent, ki jo financirajo bralci.

'Zdesetkanje redakcij po vsem svetu je povzročilo izjemen obup,' je dejal, 'in nisem prepričan, ali redakcij, ki še vedno stojijo, naredijo dovolj, da se ljudje manj skrbijo za svojo prihodnost in dobro počutje.'

Pred kratkim je ustanovil neodvisno platformo za duševno zdravje, Razum , in ugotavlja, kako ni sam v iskanju alternative pritisku in negotovosti okolij redakcij.

Če naša industrija ne bo boljša pri podpiranju duševnega zdravja novinarjev, se bojim, da bo novinarstvo izgubilo posameznike, ki prinašajo edinstvene in prepotrebne perspektive. Mislim, da naša industrija še ni prepoznala stroškov neukrepanja.

Naša kultura je mačo, kjer smo ponosni na svojo odpornost. Toda kot mi je povedal profesor Anthony Feinstein po desetletjih preučevanja vpliva novinarskega dela na njihovo duševno zdravje, »odpornost ne pomeni imunitete«.

Dogodki v zadnjem letu so nesorazmerno prizadeli tiste, ki so v naši industriji in družbi nasploh že marginalizirani.

Joyce Adeluwoye-Adams je urednica za raznolikost redakcij pri Reutersu. Dejala je: »Na žalost je v temnopolti skupnosti še vedno velika stigma glede duševnega zdravja. Zaradi zgodovinskih stisk smo kulturno vzgojeni tako, da smo odporni in prenašamo vse nevihte – to je naš zaščitni oklep pred morebitno diskriminacijo, s katero se lahko soočimo zdaj ali v prihodnosti. Posledično je težko govoriti ali poiskati pomoč glede duševnega zdravja. Zato je odgovornost vseh nas kot vodilnih v uredništvu, da ustvarimo kulturo, v kateri se odstrani stigma govorjenja o duševnem zdravju.

»Zagotoviti moramo, da zagotavljamo psihološko varno okolje, v katerem se vsi naši novinarji – ne glede na njihovo kulturno, etnično ali socialno-ekonomsko poreklo – počutijo udobno pri iskanju pomoči, ki jo potrebujejo.

»Pri Reutersu smo globoko zavezani zagotavljanju tega varnega prostora in zagotavljanju virov za podporo našim novinarjem, vključno z mrežo vrstnikov, svetovanjem o travmah CiC, likovnimi tečaji, viri meditacije in pozornosti ter novimi počitnicami za duševno zdravje, ki sovpadajo s svetovnim Dan duševnega zdravja.”

Kot nekdo, ki je odkrito govorila o svojih težavah, so me letos redno opozarjali na vrednost povezovanja z drugimi in delitve svoje zgodbe. Imam srečo, da že imam to skupnost. Ne vsi. Duševna bolezen je lahko neverjetno izolirana.

Vsi imamo vlogo pri spreminjanju tega pogovora.

Zlasti tisti, ki so v vodstvu, bi morali hoditi po sprehodu in se pogovarjati.

Sarah Ward-Lilley je glavna urednica za BBC News in Current Affairs ter ena od vodilnih družb za duševno zdravje.

'Največja lekcija zame je bila odpornost - učenje, kako ohraniti svoje in kako pomagati tudi svojim kolegom,' je dejala. »Spodbujanje pogovorov o tem je ključnega pomena, da bi delili skrbi, posredovali ideje in dobili spodbudo od drugih. In letošnje leto mi je dalo tudi nekaj dobrih novih navad – gradnjo pravočasno za sprehode, fotografiranje dreves in izklop prenosnika ponoči. Zdaj je moja prednostna naloga ohraniti to odpornost v prihodnjem letu.'

Po enem letu dela na daljavo je ključnega pomena dobro vodstvo. Toda menedžerji potrebujejo tudi podporo, da ohranijo lastno odpornost in odpornost svojih ekip.

'Obstajajo pritiski in zapletenost virtualnega upravljanja, več orodij za upravljanje, ekipe, ki jih je treba spremljati, kontekst okoli situacije za domove in družinsko življenje,' pravi Chetwynd. »Izziv zdaj z več virtualnega dela je, kako bolje strukturirati delovne poteke? Kako naj našim osebjem ponudimo najboljše prakse, da preprečimo, da bi jih pritegnili?«

Dobitnik Pulitzerjeve nagrade Mar Cabra zdaj po izgorevanju trenira digitalni wellness. Prepričana je, da je le malo podjetij zares vložilo v pomoč svojim zaposlenim pri zdravem prehodu na delo na daljavo.

»To je izziv na osebni ravni, pa tudi na organizacijski ravni. To je postalo problem v medijskih podjetjih, kjer je veliko komunikacijskih tokov v redakciji nenačrtovanih,« je dejala. »Ne da bi ponovno razmišljali o tem, kako želimo, da ti komunikacijski tokovi potekajo na daljavo, je tipičen učinek kaos. Težava je v tem, da povzroča višjo raven stresa, kar lahko povzroči izgorelost in odmik od organizacije.'

Za mnoge je postavljanje meja težko in pogosto zahteva temeljni premik v razmišljanju. Letos mi je več novinarjev – tudi starejših – povedalo, da nimajo druge možnosti, kot da spijo s telefonom zraven njih. Zdi se lahko enakovredno odrekanju nadzora. Lahko pa je tudi korak k ponovni vzpostavitvi nadzora nad našim duševnim zdravjem.

Vodje morajo določiti ton in prepoznati vpliv naših dejanj na druge, zlasti v oddaljenem svetu, kar je Jon Birchall iz britanskega založnika Reach PLC dejal, da se je naučil z aktivnim poslušanjem svoje ekipe.

»Najpomembnejša povratna informacija, ki sem jo prejel od svoje ekipe, je, da morajo menedžerji izvajati tisto, kar pridigajo, ko gre za pozitivne pristope k duševnemu zdravju. Pošiljanje e-pošte pozno ponoči in ideja o 'vedno vklopljenem' je prelahka past, v katero bi se lahko ujeli, ko je meja med poklicnim in zasebnim življenjem tako močno zabrisana.'

V naši industriji je pogosto citiran stavek, da najboljši novinarji niso najboljši menedžerji. Morda je čas za premislek. V središču novinarstva je ideja biti dober poslušalec. Najboljši novinarji izkazujejo empatijo do tistih okoli sebe. COVID-19 je okrepil vrednost empatije – za naše občinstvo, naše skupnosti.

Morda je čas, da se ustavimo, da prepoznamo, kako bi nam to lahko služilo, ko se ustavimo, da slišimo tiste v naši sredi.

'Mislim, da je največja lekcija, ki sem se jo naučila, več poslušati,' mi je povedala Stephanie Backus, nacionalna vodja digitalnega uredništva za Hearst TV. »V mojem svetu cikel novic postane tako nor, da se včasih pozabimo ustaviti in prisluhniti svojim ljudem, ker smo tako prevzeti s tem, kar se dogaja v novicah. Toda zaradi porazdelitve smo se prisilili, da smo se ustavili in bolj poslušali ter resnično slišali, kaj govorijo naši zaposleni, tudi če niso mogli ugotoviti besed, ki bi jih uporabili.'

Kot novinarji moramo ugotoviti besede, ki jih želimo uporabiti za pripovedovanje lastnih zgodb, in pomagati tistim okoli nas, da storijo enako.