Tesno objokovanje južnjaškega urednika ob pogrebu Martina Lutherja Kinga Jr.

Na ta dan Martina Luthra Kinga mlajšega se nam je zdelo primerno pogledati nekaj novinarstva iz njegove dobe in poskusiti najti način, kako raziskati čustva okoli njegove smrti zaradi naboja morilca 4. aprila 1968.

Ni nam bilo treba gledati daleč. Roy Peter Clark iz Inštituta Poynter je bil sourednik knjige iz leta 2002 z naslovom »Spreminjajoči se jug Genea Pattersona«. (Drugi urednik je bil zgodovinar Raymond Arsenault.)

Patterson, ki je nasledil Nelsona Poynterja na mestu predsednika založbe Times Publishing Co., ki je v lasti Poynterjevega inštituta, je pisal uvodnike za ustavo Atlante od leta 1960 do 1968, mnogi od njih so se osredotočali na državljanske pravice.

Domorodni Gruzijec in nekdanji poveljnik tanka v 3. armadi Georgea S. Pattona v drugi svetovni vojni je z vnemo pisal, da bi svoje soljudnjake prepričal, naj storijo, kar je prav. Nekoč je prosil bralce, naj pošljejo denar za pomoč pri obnovi dveh požganih temnopoltih cerkva in jih pozval, naj pokažejo, da lahko Gruzijci in ne Severnjaki opravijo odškodnine. To so storili, z denarjem tukaj in dolarjem tam.

Medtem ko je Patterson zgovorno pisal takoj po Kingovem umoru, smo za prikaz izbrali ta komad, ker govori o njegovem upanju, da bodo belci spoznali škodo, ki so jo naredili. (Patterson je Clarku povedal, da so mu spustili stranska vrata, da bi se udeležil bogoslužja.)

(Kot lahko vidite, je nekaj jezika iz tistega obdobja in uredniki knjige so se odločili, da ga ne bodo spremenili.)

10. aprila 1968
Spomenik dr. Kingu

Televizija ne približuje razdalje. Morate biti v Ebenezerjevi baptistični cerkvi, med močno človeško družino, imenovano Črnci, ko pojejo: »Mehko in nežno Jezus kliče« nad telesom njihovega mrtvega brata – med njimi v vročini cerkvica, kjer se solze mešajo s potjo in ustnice pevcev pevcev trepetajo.

Moraš sedeti med žalujočimi in se z njimi dotakniti ramen v množici in čutiti, kako vročina prihaja skozi tvoje čevlje z vročega pločnika, ko z njimi korakaš za skrinjico, ki jo v popolni kondiciji vleče vagon z dvema mulama. .

TV ga sploh ne ujame. Nasprotno, mislim, da simbolizira, kaj je težava. Gledaš jih od daleč. Takrat so samo slika. To vam daje iluzijo, da jih poznate. Ne poznaš jih, dokler se jim ne pridružiš in jim pogledaš v obraz, beli Američani pa tega še niso storili.

Morate biti tam v klopeh za pogreb dr. Martina Lutherja Kinga mlajšega, da boste vedeli vso resnico – da smo belci zagrešili pošastno napako, da smo odrinili ljudi, ki jih sploh ne poznamo, in jih iz strahu prizadeli rojen iz naše nevednosti. Absurdno je, da smo se jih bali.

Žalujoči čakajo, da pridejo na kraljev pogreb. (fotografija datoteke AP)

Zagotovo so to najnežnejši ljudje, najbolj ljubeči ljudje, ljudje najglobljega odpuščanja in vere v vsej tej deželi. In imeli so tako malo teh častilcev, katerih skromna cerkev iz rdeče opeke je brez vsakršne elegance, njena stopnišča z deskami so videti domače, čeprav poslikana do ljubeče urejenosti.

Z njimi smo ravnali, kot da so nekako nevarni - s temi našimi zvestimi, toplimi, velikosrčnimi, ranljivimi sosedi, ki so od Amerike zahtevali tako malo, prejeli pa veliko manj. Demagogi so jih obrekovali, dokler se mi nekako nismo zaslepili za skromni dar prijateljstva, ki so ga ponujali. Njihov sovražni, nasilni podrazred, ki je le dvojnik belemu nasilnemu podrazredu, smo zgrabili kot nevredni izgovor za klevetanje njihove barve.

Morate biti med njimi, da boste prejeli polni učinek neumnih krivic, ki smo jih zagrešili v svojih srcih in v svojih dejanjih. Nenadoma ugotoviš, da ti nežni ljudje niso bili vneti zahtev za pravice; bali so se. Kot dejanje volje morajo zatreti strahove, ki jih belci niti ne razumemo, preden se lahko pripravijo do izziva belega človeka. In mi, ki jih niti ne poznamo, smo si upali biti ogorčeni, ko jim je dr. King dal pogum s sprejetjem naših kazni in končno naše smrti. Vsi smo ga v takšni ali drugačni meri obsojali, da nam je z bojkoti avtobusov in sedečimi zasedbami, svobodohodnimi vožnjami in pohodi zmedel življenje. Toda zdaj, ko lahko ti dobri in nežni ljudje, s katerimi smo slabo ravnali, volijo, sedijo v čakalnicah in jedo kosilo, kjer so lačni, in svoje otroke dostojno posedejo kjer koli v avtobus, bi nas moralo premagati grenko obžalovanje, da ne bi glej pravičnost teh stvari, dokler nam ni pokazal.

Tudi zdaj ne bomo videli velike krivice, ki jo še naprej obiskujemo nad temi ljudmi, ki še vedno verjamejo v nas, razen če nas smrt dr. Kinga nauči, da moramo biti med njimi in jih poznati ter jih prijeti za roke in hoditi z njimi kot moški katerega prijateljstvo nas bo oplemenilo. Njihova vera v nas je globlja od vere, ki smo jo izkazali vase, in morali bi se globoko sramovati krutosti, ki smo jih ponudili v zameno za tako zaupanje in ljubezen. Zaposlitev, stanovanje, izobraževanje so samo programi. Poznavanje in ljubezen do sosedov je potreben spomenik dr. Kingu. In to je tako enostavno, ko si med njimi.